
Espresso Encounters: A Serendipitous Morning in Ljubljana
FluentFiction - Slovenian
Loading audio...
Espresso Encounters: A Serendipitous Morning in Ljubljana
Sign in for Premium Access
Sign in to access ad-free premium audio for this episode with a FluentFiction Plus subscription.
Ko je Matevž vstopil v majhno kavarno v Ljubljani, je zadišalo po sveže kuhani kavi.
When Matevž entered the small café in Ljubljana, it smelled of freshly brewed coffee.
Bil je hladen zimski dan, ljudje pa so s spretno prepletenimi plašči in šali sedeli za majhnimi mizicami, pripravljeni na nov dan.
It was a cold winter day, and people wrapped in skillfully intertwined coats and scarves sat by small tables, ready for the new day.
Matevž je le iskal miren kotiček, kjer bi vzel svojo kavo in preletel nekaj strani novega rokopisa.
Matevž was just looking for a quiet corner to take his coffee and skim through a few pages of the new manuscript.
Njegov dan se ni smel začeti brez popolne skodelice kave.
His day couldn't start without a perfect cup of coffee.
Na pultu pri blagajni se je vila dolga vrsta.
There was a long line at the counter.
Matevž je zdržema opazoval baristo, ki je pripravljal več naročil naenkrat.
Matevž observed the barista who was preparing multiple orders at once.
Ko končno pride na vrsto, jasno naroči: "En espresso, prosim.
When his turn finally came, he clearly ordered, "One espresso, please."
" Da bi prekratil čas, medtem ko čaka, pogleda naokrog.
To pass the time while waiting, he looked around.
Blizu je stala Tadeja, ki je živahno klepetala z nekom na telefonu in se veselo smejala.
Nearby stood Tadeja, who was lively chatting with someone on the phone and laughing cheerfully.
Njen glas je bil skoraj melodičen.
Her voice was almost melodic.
Na drugi strani kavarne pa je bil Gorazd, z glavo skoraj zakopan v laptop, s prsti, ki so divje udarjali po tipkovnici.
On the other side of the café was Gorazd, with his head nearly buried in his laptop, fingers wildly typing on the keyboard.
Zdel se je popolnoma osredotočen na delo.
He seemed completely focused on work.
Ko Matevževo ime pokličejo, je hitro stopil do pulta, toda isto naredijo tudi Tadeja in Gorazd.
When Matevž's name was called, he quickly stepped to the counter, but so did Tadeja and Gorazd.
Vsi trije se srečajo ob vzajemnem pogledu nejevere.
All three met with mutual looks of disbelief.
"Mislil sem, da je to moja kava," reče Matevž.
"I thought this was my coffee," Matevž said.
"Tudi jaz!
"Me too!
Točno tako sem naročil," vzklikne Tadeja, še vedno v dobri volji.
That's exactly what I ordered," exclaimed Tadeja, still in good spirits.
Gorazd umakne pogled z zaslona, zmeden: "Pardon, mislim, da je to moje naročilo.
Gorazd looked up from his screen, confused: "Sorry, I think this is my order."
"Matevž globoko vdihne.
Matevž took a deep breath.
Na trenutek pomisli, da bi protestiral, a se odloči ubrati drugačen pristop.
For a moment, he thought about protesting, but decided to take a different approach.
"Zakaj ne bi skupaj ugotovili, katera kava je čigava?
"Why don't we figure out together whose coffee is whose?
Mogoče smo slučajno vsi naročili isto.
Maybe we all happened to order the same thing."
"Tadeja se strinja: "Dobra ideja!
Tadeja agreed: "Good idea!
Pogovorimo se.
Let's talk it over."
" Gorazd sicer zadržano, a s prijaznostjo prikima.
Gorazd, though a bit reserved, nodded kindly.
Vsedli so se za mizo in kmalu ugotovili, kje je nastal zaplet.
They sat at a table and soon figured out where the mix-up had occurred.
V trenutku, ko so delili zgodbe in smeh, je Matevž pozabil na začetno frustracijo.
As they shared stories and laughter, Matevž forgot about his initial frustration.
Tadeja je razlagala o zanimivostih Ljubljane, Gorazd pa je občasno dodal kakšno programsko anekdoto.
Tadeja talked about the interesting aspects of Ljubljana, while Gorazd occasionally added a programming anecdote.
Kmalu zatem se jim pridruži tudi barista, ki je opazil situacijo in se parkovaval za zaplet.
Soon after, the barista, who had noticed the situation, joined them and apologized for the mix-up.
Prinese še eno kavo, nasmehne se: "Mini kavarna, velika zmeda, a dobra družba.
He brought another coffee and smiled: "Small café, big confusion, but good company."
" Ostali trije se zasmejijo.
The other three laughed.
Matevž končno dobi svoj espresso, čeprav nekoliko kasneje, a vse napetosti so minile.
Matevž finally got his espresso, although a bit later, but all tensions had dissipated.
Na koncu je Matevž ugotovil, da je v kavarni dobil več kot le kavo.
In the end, Matevž realized that he got more than just coffee at the café.
Našel je zanimiva poznanstva in si obljubil, da bo naslednjič takšne nenapovedane dogodke sprejel z odprtimi rokami.
He found interesting acquaintances and promised himself that next time he would embrace such unplanned events with open arms.
Spontanost je vnašala pridih v sicer predvidljivo rutino.
Spontaneity added a touch of delight to an otherwise predictable routine.
S Tadejo in Gorazdom so še obljubili, da se spet srečajo, da bodo nadaljevali pogovor, ki je s seboj prinesel toliko smeha in topline.
Tadeja and Gorazd also promised to meet again to continue the conversation that brought so much laughter and warmth.
Z tiho zadovoljnostjo v srcu se je Matevž poslovil, vedoč, da je bilo jutro nekaj posebnega.
With quiet satisfaction in his heart, Matevž said goodbye, knowing that the morning was something special.